Glina kot meditacija

Hrana je več kot zgolj hranilo; je tudi priložnost za druženje in je možnost za udejanjanje estetike – slednje preko lepo narezane, primerno pripravljene in v ustrezno kompozicijo zložene hrane, ob tem pa tudi ob lepo pogrnjeni mizi. Hrano si redko predstavljamo brez posode, na katero jo položimo; ker jemo tudi z očmi, se ji splača posvetiti nekaj več kot zgolj bežen trenutek, da jo vzamemo iz omare.

Sama temu že dolgo posvečam kar precej pozornosti – za kulinarični blog skoraj ne gre drugače – vendar pa mi tudi za vsakodnevne jedi ni vseeno, kako jih postrežem. Če sem si že vzela čas, da sem jed skuhala, je najmanj, kar lahko naredim, da jo serviram v lepi posodi.

Glina se že tisočletja uporablja kot material za posodo na vseh koncih sveta. Ustvarjanje s tem materialom je priljubljena aktivnost za marsikoga, med drugim tudi za Uršulo Kordiš, katere izdelke z veseljem in ponosom uporabljam za svoje jedi. Po izobrazbi je sicer ekonomistka, po duši pa popotnica, zato ni nič nenavadnega, da njena dnevna služba med drugim pomeni trekinge v Patagoniji, okušanje fužev s tartufi v Istri ali iskanje sveže zapadlega snega v Alpah. Ko ne hodi po svetu, ustvarja v svojem domačem ateljeju, kjer sem jo obiskala, da izvem več o oblikovanju gline.

Uršula je začela lončarstvo spoznavati pred več kot osmimi leti pri Urbanu Magušarju. Zatem je obiskovala še nekatere druge tečaje, preko katerih je hobi postal dovolj resna aktivnost, da se je odločila za nakup svojega vretena in peči za žganje. Pokazala mi je različne vrste gline in mi razložila, da se delo z njimi razlikuje tako v smislu oblikovanja kot tudi temperature pri peki. Ko da posodo v peč, v resnici nikoli natančno ne ve, kaj bo na koncu nastalo iz nje. Po prvi “biskvitni” peki se na izdelke nanese glazura, ki ima estetsko in zaščitno vlogo. Glazirane posode je potrebno ponovno zložiti v peč, ki lahko barvo spremeni v nekaj popolnoma drugačnega, kot je bila pred žganjem. Končna barva je v veliki meri sicer odvisna tudi od tega, na katero vrsto gline je nanešena.

Oblikovanje posameznih vrst izdelkov je zgodba zase. Uršula pravi, da je ustvarjanje z glino kot meditacija. Zanjo si mora vzeti dovolj časa; kadar bi rada na hitro naredila nekaj posod, ji nikoli ne uspejo. Poseben izziv so velike sklede, saj so težke in nerodne za prenašanje iz vretena v peč. Pri vseh izdelkih je potrebno paziti, da dno ni predebelo in da so stene z vseh strani čim bolj enakomerne. Detajle in teksturo se da narediti s pomočjo različnih pripomočkov – krpic, nožev, paličic in podobnega.

Med opazovanjem Uršule se mi je vse skupaj zdelo precej enostavno; posoda je bila mimogrede oblikovana v lepo skledo. Ko sem se za vretenom preizkusila tudi sama, sem ugotovila, da je to umazano in naporno delo, ki zahteva veliko vaje. Vse skupaj me je sicer spominjalo na mesenje kruha ali oblikovanje testa, ki je za začetnike lahko pravi izziv, s treningom pa postane prijetno opravilo.

Nekaj fotografij z Uršulinimi izdelki ste lahko opazili na mojem blogu ali Instagramu. Kot pravi sama, šele s hrano zasijejo v pravi luči. Če bi morda želeli naročiti kakšen glinen izdelek (ali se morda celo preizkusiti pri izdelavi), jo lahko najdete na Facebooku pod imenom Ursula’s pottery.